Gradska galerija FONTICUS predstavlja:
petak / venerdi, 20. XII.; 20.00 h
CRNO / BIJELO
BIANCO / NERO
ČRNO / BELO
Selektirani, kolektivni, tematski, likovni projekt / progetto figurativo, selettivo, colletivo, tematico. Kustosica/selektorica: Tina Kone. Mentor: Eugen Borkovsky
Autori: Tea Bičić, Željko Bobanović / Don Bobo, Atanas Botev, Darko Brajković Njapo, Ricardo Castro, Damir Čargonja Čarli, Ivo Čorković, Dasha Delone, Marija Đaković, Bruna Dobrilović, Slađan Dragojević, Fernando, Lana Flanjak, Iva Gobić, Dima Gorjackin, Nela Hasanbegović, Đeko Hodžić, Slavica Isovska, Pamela Ivanković, Vladimir Janušić, Marino Jugovac, Marija Kauzlarić, Saša Kosanović, Jelena Kovačić, Andrea Kustić, Edvard Kužina, Miranda Legović, Lovorka Lukani, Milan Marin, Slavica Marin, Željko Marinković, Josip Mijić, Radenko Milak, Penka Mincheva, Aleksej Orel, Jadranka Ostić, Saša Pančić, Renata Papišta, Tereza Pavlović, Iris Poljan, Gianfranco Quaresimin, Dijana Rajković, Relja Rajković, Nika Rukavina, Andrea Ružić Čović, Halil Salčin, Refik Fiko Saliji, Krešimir Sokol, Maja Spiller, Alen Šimoković, Irena Škrinjar, Štefanija Šoštarić, Iva Štefanac, Dejan Štifanić, Luiza Štokovac, Noel Šuran, Šimun Tolić, Zlata Tomljenović, Jelena Tondini, Urša Valič, Andrea Verdelago, Dražen Vitolović, Marko Vukša, Roberta Weissman Nagy, Andrej Zbašnik, Martin Zelenko
Radovi selektirani iz Likovnog fundusa Grožnjan / Lavori seletti dal Fondo artistico Grisignana
O LIKOVNOM FUNDUSU GROŽNJAN
Grožnjan je povijesno središte kreativnosti: proglašen je Gradom umjetnika 1965. godine. Od tada, ovdje je postignuto mnogo kreativnih rezultata. Kroz godine, događali su se pokušaji formiranja zbirke. Kontinuirana briga započela je 2002. godine. Tada smo sačinili popis djela i autora te predstavili prvi projekt s radovima iz Likovnog fundusa Grožnjan (LFG). Izvještaj je glasio: LFG, 2002. godine, ima: 64 umjetnička rada od 60 autora. Od tada se stanje izmijenilo. Danas je LFG nekoliko puta bogatiji autorima i radovima. Fundus trenutno broji 886 djela koje potpisuje 342 autorica/autora. Zbirka je nadopunjavana iz više izvora: aktivnostima Gradske galerije Fonticus i Općine Grožnjan. Poneki autor bi, nakon samostalne ili kolektivne izložbe u galeriji Fonticus, darovao rad. Fundus je dopunjivan radovima nastalim na Likovnim kolonijama (2007. – 2009.) u Grožnjanu, te nagrađenim radovima tradicionalne godišnje manifestacije Ex tempore.
Moramo se prisjetiti 1998. godine, Narcise Bolšec Ferri, Muzeja Umaga, Roka Zelenka i realizacije projekta SVI NAŠI GROŽNJANCI. Ta je dokumentaristička inventura bila važna. S kolegama, i grožnjanskim umjetnicima, oko 2000. godine, dogovoreno je da je neophodno obraditi/formirati fundus. 2002. godine, zamolili smo Gorku Ostojić Cvajner, iskusnu povjesničarku umjetnosti i provjerenu prijateljicu Grožnjana da nam iz tadašnje kolekcije sačini projekt koji je bio izuzetno uspješan.
Artefakti Likovnog fundusa Grožnjan su slike, crteži, grafike, skulpture, keramoskulpture, fotografije, instalacije i sl. Video-radovi ne pripadaju LFG-u, ali su neki evidentirani jer su prezentirani unutar projekata u produkciji GG Fonticus. U LFG su radovi autora iz 18 zemalja svijeta i Hrvatske. Normalno, LFG je veoma heterogen: po tehnikama, razmišljanjima, likovnim pristupima i iskustvima autora u rasponu od vrhunskih likovnjaka do početnika. Raspon datacija nastanka djela seže od pedesetih godina prošlog stoljeća do 2019. godine. Osim radova nekih autora koji žive ili su živjeli na Grožnjanu, imamo radove autora koji su ovdje gostovali.
Ove je godine, sve radove Likovnog fundusa Grožnjan, pregledala umjetnica Tina Konec koja se bavi i teoretskim radom. Iako mlada, autorica je nagrađivana kao umjetnica i zapažena u kuratorskom radu. Tako smo Tina Konec i ja dogovorili tematski, selektirani, problemski likovni projekt. Kustosica je predložila nekoliko koncepta, naslova. Usvojena je tema: CRNO / BIJELO. Izdvajanje radova koji dodiruju ideju isprva je iznjedrilo skoro 150 radova. Slijedilo je daljnje „čišćenje“, pa u konačnici projekt nudi radove šezdesetak autorica i autora. Tako, ponuđena vizualizirana tema neboja, nudi propitivanje, provokaciju, započinje diskusiju.
Predstavljamo uživo u svim prostorima Gradske galerije Fonticus dio radova iz kolekcije Likovnog fundusa u obliku selektiranog projekta. Ovime, LFG nije hrpa uskladištenih radova, već živa kolekcija koja će i nadalje povremeno biti predstavljana tematskim projektima.
Zahvaljujem autorima, a posebno onima koji su donirali svoja djela!
Eugen Borkovsky, VIII. – XII. 2019.
Predgovor projektu:
Pojam crno-bijelog u umjetnosti označava odsutnost boje, ili barem redukciju na dvije prevladavajuće i kontrastne boje, koje ne bi trebale postojati u prirodi ili u krugu boja subtraktivnog miješanja boja. Crno i bijelo je u likovnom smislu više povezano s pojmom sive skale ili svijetlo-tamnog, ali njegove su dimenzije u umjetničkim djelima mnogo više od toga. Crno-bijelo je sve prije nego odsustvo boja, budući da termin može označavati mnoge druge komponente koje su snažne i višeslojne u poruci i simbolu, to jest sve su osim bezbojnog.
70 odabranih radova 66 autorica i autora, iz LFG/Gradske galerije Fonticus/, ujedinjuje dominantni crno-bijeli kontrast, pri čemu kod nekih autora u dominantnom
dijelu bijeli ili crni, ili – crno-bijeli kontrast suptilno kombiniran s manje zastupljenim drugim bojama. Minimalizam u odabiru boja bio je kod selektiranih autora planiran i svjestan, povezan bilo s autorovom subjektivnom estetikom ili sa željenom porukom završenog djela.
Likovno-teoretskoj tematici, koja je na izložbi izabranih radova naoko možda najočitija, pridružuju se mnoge druge. Autori su se s crno-bijelim dotakli i etnologije, sociologije, feminizma, politike, ekologije, erotike, filozofije, fraktala… Djela su raznolika, kako po temama, u rasponu od portreta do apstrakcije, tako i po tehnologijama. Na izložbi su predstavljeni crteži, slike, grafike, objekti, reljefi, ready-made, fotografije, grafiti, video-rad…
Vrijeme od nekoliko desetljeća, u kojem su nastali radovi, na izložbi ne predstavlja samo povijesni pregled odabranih djela iz fundusa, već svjedoči i o njihovoj aktualnosti, koja je prisutna i danas. Svako djelo, bez obzira na godinu nastanka, izgleda svježe i maštovito, ali prije svega moderno.
Tina Konec, XII. 2019. (prijevod: E. B.)
Pojem črno belega v umetnosti zaznamuje odsotnost barve oziroma vsaj njeno redukcijo na dve prevladujoči in kontrastni si barvi, ki v naravi oziroma v barvnem krogu subtraktivnega barvnega mešanja naj ne bi obstajali. Črno belo je v likovno teoretskem smislu bolj povezano s pojmom sive lestvice ali svetlo temnega, a njegove razsežnosti v umetniških delih so mnogo več kot le to. Črno belo je vse prej kot odsotnost barve, saj pojem lahko kaže na mnoge druge komponente, ki so sporočilno in simbolno močne in večplastne, torej vse prej kot brezbarvne.
70 izbranih del 66 avtorjev iz zbirke galerije Fonticus združuje prevladujoče črno bel kontrast, pri čemer pri nekaterih avtorjih bodisi v večinskem deležu prevladuje bela ali črna, bodisi je črno bel kontrast subtilno kombiniran z drugimi barvami, ki nastopajo v manjšinskem deležu. Minimalizem v izbiri barv je bil pri izbranih umetnikih načrten in zavesten, povezan bodisi z avtorjevo subjektivno estetiko ali z želeno sporočilnostjo končnega dela.
Likovno teoretski tematiki, ki je na razstavi izbranih del na videz morda najočitnejša, se pridružujejo še mnoge druge. Avtorji so s črno belim posegli še na polje etnologije, sociologije, feminizma, politike, ekologije, erotike, filozofije, fraktalov… Dela so raznovrstna tako po tematiki, ki se giblje od portreta do abstrakcije, kot po tehniki. Na razstavi so razstavljene risbe, slike, grafike, objekti, reliefi, ready-made, fotografije, grafiti, video…
Več desetletni časovni razpon, v katerem so dela na razstavi nastala, ne pomeni zgolj zgodovinskega pregleda izbranih del iz zbirke galerije, temveč priča o njihovi aktualnosti, ki je prisotna še danes. Vsako delo, ne glede na letnico nastanka, deluje sveže in domiselno, predvsem pa sodobno.
Tina Konec, XII. 2019.
O autorima / radovima:
Delo Tee Bičić zaznamuje življenje v rudarski družini, črno bel svet črnine podzemlja in svetlobe površja kot tudi domovanja z belimi stenami, ki so bile edini kontrast sajasti črnini ostalega. Črno-belost takšnega življenja, tako simbolna kot dobesedna, je zaznamovala umetničino preprosto likovno rešitev delitve formata na dve kontrastni enoti z enostavnimi in kompozicijsko dobro umeščenimi grobimi potezami, ki razbijejo potencialno suhoparnost dveh osnovnih barv kompozicije.
Črno belo se na oster in jasen način kaže pri napisu Željka Bobanovića, kjer je naslovna tematika nemudoma jasna zaradi barve napisa, ki je razstavljen na rahlo pompozen način. Zaradi načina postavitve na prvi pogled deluje celo humoristično, a vsebina napisa, ”Upoznaj sebe”, namiguje na dandanes aktualno tematiko preizpraševanja lastne eksistence. Vedno aktualno vprašanje je v današnjem sistemu, ki je manipulativen ter delujoč v smeri potrošništva in odtujevanja tako od soljudi kot od samega sebe, še posebej pomembno in umestno. Črno belo se tukaj znova vzpostavi kot nasprotje med potrošniško družbo in subjektivnostjo posameznika. Bobanović s svojim delom vzpodbuja gledalca, da razmisli o svojih resničnih željah, ciljih in potrebah v življenju.
Delo Boteva Atanasa je obarvano s satiro in cinizmom, v kontekst črno belega pa se ne umešča le zaradi svojega kolorita, temveč tudi zaradi svoje vsebinske dvojnosti. Tudi slednjo lahko razumemo na dveh ravneh. Preko sočasne humoristične upodobitve dveh popolnoma nepovezanih delov telesa avtor brezkompromisno in nazorno ilustrira ljudski rek, ki upodobljeno še pomensko nadgrajuje.
Darko Brajković Njapo je na razstavi predstavljen z dvema deloma manjših formatov. Delo ”Dodir sa samim sobom” je nastalo na njegovi pretekli samostojni razstavi v Umagu, kjer je izdeloval štampiljke in z njihovim odtiskovanjem na papirnate površine izdeloval na videz preprosta konceptualna dela. Prej omenjeno delo izraža paradoksalno nasprotje, saj se dotik s samim seboj morda sliši nelogično in absurdno, a z delom Brajković podobno kot prej omeni Bobanović preizprašuje občutja in potrebe posameznika v današnji družbi.
Podobno lahko rečemo za njegovo drugo delo, ”Drugačijost”, kjer se znova kaže kontrast med enostavno izvedbo in vsebino. Beseda drugačijost, ki je z odtisom razdeljena na več zlogov, se razdeli tudi vsebinsko in v domiselno izvedbo vnese še koncept razcepa.
Humor je prisoten tudi pri neobičajnem delu Castra Ricarda, ki je izdelal samosvojo verzijo igralnih kart. Kraljevske podobe in barve klasičnih kart je avtor nadomestil z risbami domišljijskih bitij, oblik in simbolov. Ricardo je obstoječ in uveljavljen sistem kreativno preoblikoval in ustvaril samosvoj svet igralnih kart, kar lahko razumemo tudi širše. Izposoditi si uveljavljen sistem in ga preoblikovati po svoje lahko razodene vse njegove pomanjkljivosti in banalnosti. Lahko bi rekli, da so avtorjeva bitja in nenavadne oblike obenem kaotične in humoreskne, a hkrati nesluteno resne, vse pa je odvisno od tega, kako resno igralec dojema igro, ki jo igra.
Čargonja Damir Carli je na razstavi predstavljen z interesantnim delom, ki je vizualno komajda zaznavno. Unikatna tehnika odtisa napisa s sončničnim oljem na papirju, ki se na slednjem ohranja zaradi maščobe, se gledalcu razodene šele ob podrobnejšem pogledu. Rahlo rumenkast madež se v gledalčevi zaznavi kmalu spremeni v napis ”Muzej suvremene umjetnosti / Museum of contemporary art”. Skorajda monokromna neobičajna grafika je odtis nekdanje plošče muzeja sodobne umetnosti na Reki, preden so jo zamenjali. Umetnik odpira vprašanje funkcije muzeja sodobne umetnosti nekoč in danes, zbledel napis na njegovem delu priča o zbledeli funkciji muzeja tovrstnega kova nekoč, ko je še služil kot izrecno izobraževalna ustanova, danes pa se vedno bolj uklanja komercializaciji in prevladujočemu umetniškemu ”mainstreamu”.
Kontrast med belim in črnim je nazorno izrabil Ivo Čorković, ki je z dvema barvama ustvaril likovno vizualno zanimivo delo, ki je tudi vsebinsko polno črno belih kontrastov, saj mu glavni pečat daje osnovni gradnik kompozicije – podoba svastike, ki to pravzaprav ni. Celotna podoba in njeni posamezni deli so zgolj podobni kljukastemu križu, saj je vsaki obliki dodano ali pa odvzeto toliko elementov, da sama po sebi, izolirana, ni več to, za kar se na videz izdaja. Pred gledalcem se razodeva forma, ki je zgolj vizualno slična množicam bolj prepoznavnemu simbolu. Nemogoče ji je očitati poistovetenje z nacističnim sistemom, saj se od njega očitno oddaljuje. Prav nasprotno, podobno kot prej omenjeno delo Castra Ricarda se delo poigrava z idejo sorazmernosti med količino obnašanja kot sistem in količino pokazateljev njegovih pomanjkljivosti in banalnosti. Če se navežemo še na aktualni čas migracij in vnovičnega pojavljanja nacionalističnih gibanj, Čorkovićevo delo kaže na problematiko pojava. Še več, podoba svastike se generira v umu posameznika, podobno kot sta sovraštvo in nestrpnost plod in brezumje posameznikovih misli. Oziroma, sovraštvo obstaja v glavi posameznika prav toliko, kot svastika na Čorkovićevi sliki.
Ruska umetnica Dasha Delone je na razstavi predstavljena s črno belim delom, ki se motivno giblje med stvarnim in abstraktnim. Nasprotje med pojmoma je še posebej zanimivo, kadar je sočasno. Upodobljen motiv Delonove je do neke mere konkreten, a kljub temu ostaja hkrati izmuzljiv in nedorečen. Črno bel kolorit dela oziroma njegova siva barvna skala k temu pripomoreta, saj odsotnost barve ne daje nadaljnjih informacij o motivu. A delo, ki je tehnično in kompozicijsko vrhunsko izvešeno, pravzaprav ne potrebuje nič bolj ali manj konkretnega, saj je likovno močno in zanesljivo deluje točno takšno, kot je. Umetnica je v delo vnesla resnobno eleganco, skrivnostnost in trdnost.
Motiv pa je nedvoumen na risbah Marije Đaković, ki je z nadvse preprostimi likovnimi sredstvi dosegla izjemno dovršeno kompozicijo. Čeprav so oblike in figure na risbi dvodimenzionalne, gledalec preko razporejenosti črnin, belin in sivin na formatu dobi vse potrebne informacije o prostoru samem kot tudi o volumnu. Upodobljena gola ženska deluje prav toliko sproščena kot umetničine linije, s katerimi je podobo ustvarila. Sproščenost preveva tako njene konturne linije, kot tiste gestualne, s katerimi je zapolnila obrise.
Bruna Dobrilović je ustvarila umetniško delo, sestavljeno iz več različnih glinenih kosov, ki se nato poljubno postavljajo po razstavnem prostoru. Delo tako nikoli ni povsem enako, temveč je dinamično in, če gledamo s tega zornega kota, neskončno. Oblike, ustvarjene iz naravnega materiala, delujejo arhetipsko in organsko, zaradi česar se ustvarja nasprotje med njimi in belino ter pravilnim geometričnim prostorom galerije.
Za fotografa Sladjana Dragojevića bi lahko rekli, da pri svojem delu v išče estetiko v na videz neestetskih prizorih. Od konteksta je odvisno, če delo pridobi še kakšno drugo konotacijo poleg fascinacije nad lepoto ”nepomembnega”. Njegova črno bela fotografija zapuščene bencinske črpalke zaradi velikega kontrasta med črnimi in belimi površinami deluje dramatično, gledalca pa ob pogledu na črpalko, ki jo je že začelo prekrivati rastlinje, posledično spreleti občutek zapuščenosti in minevanju, hkrati pa delo vzbuja danes še posebej aktualen konflikt med naravo in industrijo.
Tudi Fernando je predstavljen s črno belo fotografijo, ki prikazuje nenavaden pogled na arhitekturo stopnišča starejše meščanske zgradbe. Centralno krožno kompozicijo poudarja stopnjevanje posameznih osvetljenih elementov ograje stopnišča do centra, strešnega okna, skozi katerega prodira bela svetloba. Črno belo na fotografiji stopnjuje dramatičnost in estetskost prizora. Umetnika pa je pri fotografiranju jasno navduševala fascinacija nad različnimi pogledi na arhitekturo, ki z različnih vidikov deluje abstrahirano in v kateri je mogoče videti in odkriti številne nove oblike in podobe. Tukaj je mogoče potegniti vzporednico med arhitekturo in starim zidom, ki dovzetnemu umu služi kot inspiracija pri kreiranju novih oblik, o čemer je v svojem Traktatu o slikarstvu pisal že Leonrado da Vinci.
Podobno lahko rečemo tudi za arhitekturno črno belo fotografijo Lane Flanjak, le da njeno iskanje novih oblik temelji na kadriranju fotografije. Brez svetilke in žic mestnega prometa bi sama stena stavbe lahko delovala kot čista abstrakcija. K temu in k splošni estetiki pa pripomore tudi kolorit, ki prizor poenoti. Edina sled, ki gledalcu sporoča, da gre za fotografijo urbanega okolja, žica in svetilka, razbijeta geometrično ozadje in v kompozicijo vneseta prav toliko dinamike, da se vzpostavi ravnovesje med vrvežem mesta in pa nenadno umirjenostjo in lepoto, ki jo v njem lahko najdemo.
Zanimivo in zabavno delo Ive Gobić so črne domine na črnem ozadju, katerima so kontrastne le pike na igralnih kockah. Avtorica z dominami, priljubljeno družabno igro, na igriv način gradi kompozicijo, ki je, če odmislimo domine, pravzaprav abstraktna. Kontrastu med resnobo in zabavo, v prenesenem pomenu torej med črnino in barvo, se pridružuje še domiselnosti izvedbe, ki delo še dodatno izpolnjuje.
Dima Goryachkin gledalce sooča z nenavadnimi podobami razpokanih obrazov, ki so v resnici fotografski posnetki asirskih kipov, posnetih na turško sirski meji. Avtor je razvite analogne fotografije tudi grafično obdelal in nastala je serija del proste tehnike, ki sprva zbuja nelagodje in nejasnosti, a postopam ugotovimo, da gre za kipe, ki jih je že načel zob časa. Sočasno s tem pa lahko na delih občudujemo nenavadno estetiko in dovršeno zapolnjenost formata. Znova lahko govorimo o vedno aktualni ideji minevanja kot tudi o iskanju lepega v neobičajnem. In znova pridemo do konteksta črno belega nasprotja: živo – mrtvo, lepo – grdo, navidezno – dejansko.
Delo umetnice Nele Hasanbegović govori o vojni, ki je zaznamovala njeno domače Sarajevo. Puškarnica je razstavljena kot artefakt oziroma umetniški objekt. Hasanbegovićeva z delom odpira vprašanje vojne in vseh nesmiselnosti in krutosti, ki jih slednja prinaša s sabo. Vojna pa se je kljub temu zgodila ter povzročila, da se je dobrota spremenila v hudobijo, spremenila je belo v črno.
Đeko Hodžić ima edinstven umetniški pristop kot tudi tehniko. Njegov asemblaž je zbirka naključnih predmetov in materialov, ki pred gledalcem pričnejo pripovedovati svojo zgodbo. Zgodba je seveda subjektivna in odvisna od asociacij ter izkušenj posameznega gledalca, a pri razstavljenem delu te razstave se ne moremo izogniti občutju minevanja in preteklosti. Predmetom, ki jih že prekriva patina, prisotnost kosti daje slutnjo smrti in zavrženosti. Občutek pozabljenosti pa umetnik preseka s tem, ko iste predmete uporabi za izdelavo umetniškega dela. Pred gledalcem se tako razodene kontrast med pozabo in spominom. Ali konkretno, med temnimo Hodžićevega dela, ki mu svetlost v prenesem pomenu vnaša ideja umetniškega predmeta kot predmeta spominjanja in vrednosti.
S fotoknjigo se predstavlja Slavica Isovska, ki preko nizanja fotografskih podob stanovanja poskuša zajeti in prikazati njegovo atmosfero. Fotografije delujejo kot bežni fotografski zapisi, kot dokumentacija nekega bivalnega prostora. Na nobeni fotografiji ne vidimo prebivalcev stanovanja, temveč samo njihove sledi, način ureditve svojega domovanja, njihove osebne predmete. Posnetki Isovske predstavljajo intimen vpogled v stanovanje, ki je neznanemu gledalcu zaradi odsotnosti prebivalcev anonimen. Čeprav nam stanovanje deluje poznano in domače, ne izvemo ničesar o stanovalcih. Črno bel kontrast se pri avtoričinem delu tako pojavlja v prenesenem pomenu kot nasprotje med polnostjo in praznino, med znanim in neznanim.
Pri Pameli Ivanković je črno bel kontrast nastal slučajno, kot plod raziskovanja in eksperimentiranja znotraj medija keramike. Poleg belo črnega kontrasta v kolorističnem smislu se pri njej pojavlja še močan kontrast med pravilno geometrično obliko krogle in sproščenimi organskimi linijami konjske žime, ki so je med žganjem gline vrezala v glino. Sledi žime dajejo glineni krogli glavni pečat, saj na njej izrisujejo sproščene linije, ki delujejo kot risba. Risba pa je tista, ki je v svoji osnovi in tradiciji, podobno kot fotografija, od vseh tehnik najbolj povezana s pojmom črno-belega, saj temelji na liniji, ta pa je praviloma temne barve. Delo Pamele Ivanković je torej izjemno preprosto zastavljen objekt, ki nosi v sebi arhetipskost in veliko mero estetike.
Tudi pri kinetični skulpturi Vladimirja Janušića lahko govorimo o risbi. Temna zavita žica je pravzaprav risba v prostoru, saj temna linija na beli podlagi galerijskega prostora predstavlja klasično risbo črnega zarisa po svetli podlagi. Umetnik je z minimalnimi sredstvi in minimalnim številom likovnih prvin kreativno zasnoval objekt, ki deluje lahkotno in uravnovešeno, saj je vse na skulpturi na svojem mestu. Gledalca tako ob pogledu nanj prevzame skladnost, popolnost, eleganca in harmonija.
Tudi Marino Jugovac se predstavlja z delom v prostoru. Instalacijska postavitev je deloma dvojni ready-made, saj je postavitev sestavljena iz opozorilne tablice z električnega daljnovoda in čajne sveče. Avtor se pri delu poigrava s pomenom predmeta v različnih okoljih in kontekstih. Opozorilna tablica je le ena od številnih, ki so v preteklosti bile pritrjene na vsak daljnovod, a s tem, ko jo je avtor postavil v galerijo, ji je spremenil pomen. Tablica s svojimi simboli in napisom prične delovati zlovešče, kar goreča sveča pred njo le še poudarja. Spremenil pa se je tudi pomen čajne sveče. Slednjo najdemo po številnih domovih, kjer služi okraševanju, izboljševanju atmosfere, vzdušju romantike, itd., o čemer pa v delu Jugovaca ni niti sledu. Črno belo tukaj nastopa v vlogi transformativne funkcije predmetov in njegovih pomenov, ki se z veliko lahkoto pretvori v svoje nasprotje.
Marija Kuzlarić je zasnovala serijo del, ki so razstavljeni v liniji kot friz, od prvega do zadnjega dela pa teče linija, ki jih med sabo povezuje. Skoraj povsem monokromna dela aludirajo na pravoslavne ikone oziroma verske podobe, čeprav so povsem odete v črnino in na dejansko slavljenje božanstva namigujejo le občasni zlati detajli. Samosvoja interpretacija oltarja oziroma svete podobe za čaščenje je ponovno blizu že omenjenim konceptom preoblikovanja sistema po svoje, s čimer se jasno pokaže, kako hitro sistem nastaja in kako zelo črno bel je lahko.
Pri Saši Kosanoviću se znova srečamo s fotografskim delom, ki na iskriv način prikazuje enega od osrednjih simbolov sistema nedavne preteklosti. Rdečo zvezdo kot ostanek socializma še danes srečamo na mnogih mestih na ozemlju bivše Jugoslavije, na Kosanovićevem posnetku pa je jasno vidno, da se pleskar ni posebej trudil, da bi jo pustil nepobarvano, a prav tako je ni v celoti prebelil. Lahko bi rekli, da gre za prikaz usode in obstoja sistema, ki ga ni več, in ki še zmeraj ostaja v zavesti in spominu ljudi. Na bela vrata pa meče že skorajda lahkotno senco palmino listje. Palma je za danes za marsikoga postala simbol za dopust in morje, na avtorjevi fotografiji pa tako poleg barvnega kontrasta tvori tudi nasprotje med resnobnostjo in zabavo, med sistemom, ki je in ki ga ni več.
Črno belo delo Jelene Kovačić je natrpano z različnimi sanjskimi prizori in figurami, a celotna podoba kljub temu deluje homogeno, med levim in desnim delom slike pa lahko zasledimo idejo zrcalne preslikave. Intimen domišljijski svet je avtorica ustvarila z gestualnim slikanjem, ki ponekod preide v natančnejšo risbo. Lahko bi rekli, da nam Kovačićeva s svojimi deli odkriva intimno subjektivno doživljanje sveta, ki se skozi njen kreativni proces manifestira v umetniškem delu.
Preoblikovanje obstoječega sistema na svoj način najdemo tudi pri šahu Andree Kustića, ki je bele figure zamenjal s črnimi in tako se šah igra z dvema setoma črnih figur, kar seveda vodi do zmede na šahovnici. V primerjavi s kartami Castra Ricarda je Kustić bolj duhovit in pri gledalcih izzove presenečenje, saj odsotnost belih figur ni razpoznavna v prvem hipu. Znova lahko rečemo, da je avtor z delom pokazal na širšo sliko sistema in na pomen raznolikosti ter drugačnosti.
Edvard Kuzina je predstavljen z inovativnim in zabavnim delom, ki predstavlja senco neobstoječega kipa. Znova lahko govorimo o očitnem kontrastu med črno senco in belim podstavkom, na katerem bi manjkajoči kip naj stal, hkrati pa delo nakazuje na razmerje med iluzijo in realnostjo, odsotnostjo in prisotnostjo, resničnim in neresničnim. Pri gledalcih se avtor poigrava z domišljijo, saj nihče od njih ne ve, kakšen bi kip, če bi obstajal, bil. Umetniško delo, ki ga ni, tako obstaja šele z imaginacijo ljudi, a ne na galerijskem podstavku, temveč v mišljenju.
Miranda Legović je svoje delo domiselno zastavila kot papirnato vrečo, na kateri je poleg črtne kode odtisnjena tudi njena podoba od spredaj na eni strani od zadaj na drugi strani vreče. Miranda Legović kritizira sistem potrošništva, v katerega smo v današnjem času ujeti, pri čemer se niti sama ne izključuje. Črtna koda, ki se nahaja na vsakem trgovinskem izdelku, je postala več kot zgolj črno bel znak na embalaži. Postala je sinonim za kapitalističen način razmišljanja v katerega smo danes ujeti in iz katerega je težko pobegniti.
Lovorka Lukani je s slepim tiskom ustvarila monokromno delo, pri katerem belo površino papirja presekajo le sence na odtisnjenih predelih. Igra senc in reliefov na enobarvni površini je lahkotna in eterična, abstraktni liki nosijo v sebi organskost in ritem, s čimer nas avtorica popelje v samosvoj svet poetične vizualizacije nerazpoznavnega.
Milan Marin v temnino svojih del spretno vnaša elemente svetlobe in barve. Barva se pojavi točno tam, kjer mora biti – na točkah kompozicije, ki razbije morebitno monotonost predhodnega barvnega nanosa in le-to postavi v sozvočno harmonijo. Marinovo delo temelji na brezobličnosti, materialih, spontanosti in ekspresivnem gestualnem izražanju, zaradi česar lahko trdimo, da je v današnjem času zvest nosilec tradicije informela.
Opilki Slavice Marin so postavljeni v zanimiv kontekst – razstavljeni so v kozarcu za vlaganje. Zanimivi so že z vizualnega stališča, saj je njihovo belkasto svetlikanje v ostrem nasprotju s črnino materiala. Avtorica pa z izbiro predmeta in njegovo postavitvijo preizprašuje tudi njegov pomen. Industrijskemu ostanku, odpadu, ki je vreden dejanja vlaganja, torej ohranjanja, poleg tega pa še postavitve v galerijski prostor, s čimer postane artefakt, je povsem odvzet njegov prvotni pomen. Avtorica je pokazala na moč prostora oziroma učinka namembnosti na vrednost, simbol ali pomen predmeta, ki se v njem nahaja.
Še eno humoristično in kreativno delo je delo Željka Marinkovića, ki je samega sebe natisnil na blazino v podobi človeka. Avtor samega sebe gledalcem predstavlja kot lutko, igračo, ki visi v prostoru in je vsem na dosegu. Marinković problematizira vrednost posameznika, njegovo vlogo v današnji družbi, obenem pa sporoča, da je človek samo ena od figur v postavu sistema, ki je zlahka razgaljen in nemočen ter obravnavan kot lutka.
Po humorju je posegel tudi Josip Mijić, ki je v center na videz veličastnega dela postavil kocino, s čimer je izpodbil teatralen izgled celote. Barvni kontrast med črnino in svetlim središčem se prenese tudi na vsebino: že skorajda Malevičevska barvnost in geometriziranost je postavljena pod vprašaj s preprostim organskim detajlom, ujetim v samem središču podobe.
Radenko Milak s svojimi podobami, ki delujejo kot črno bele fotografije ali sekvence iz črno belega filma, ustvarja prizore, ki gledalca napeljujejo k iskanju zgodbe, ki se skriva za njimi. Ob pogledu na žensko, ki si namerava odrezati jezik, gledalca sprva spreleti nelagodje in pomislek na posledice dejanja. A Milakovo sporočilo je še bolj politično obarvano. Sistem ne želi preglasnih posameznikov, zaradi česar jih poskuša utišati z najmočnejšim orodjem – manipulacijo.
Penka Mincheva je še ena avtorica z izredno zanimivim pristopom. Njeno delo ni slika ali risba, temveč grafika, saj je v celoti sestavljeno iz odtisov štampiljke. Domiselnemu pristopu se pridružuje še neobičajna izbira kadra, s čimer je avtorica gledalcu omogočila neobičajno, a unikatno vizualno izkušnjo.
Delo Alekseja Orla postane zares vidno šele s pogledom nanj skozi priložena 3D očala. Delo postane končno (in črno-belo!) šele s pripomočkom, ki priljubljen umetniški motiv gledalcu predstavi skozi nove dimenzije in gledalcu nudi vizualno presenečenje.
Jadranka Ostić je ustvarila delo v črno beli barvni skali, katerega sociološka tematika se dotika tudi vprašanja posameznika, ki išče pot skozi labirint življenjskih poti. Tukaj lahko govorimo tudi o vprašanju, kaj bi se zgodilo, če bi se kdorkoli kadarkoli odločil ubrati drugačno pot, kot jo je. Koga bi spoznal, kaj bi se mu zgodilo, kakšno življenje bi se odvilo pred njim? Poleg tega je na delu Ostićeve mogoče začutiti tudi občutek osamljenosti, ki ga lahko prištejemo predhodnemu razmišljanju: vse poti v življenju posameznik zmeraj ubere sam.
Saša Pančić zase pravi, da idejno izvira iz ruskega antifuturizma, močno pa ga navdihuje tudi ruski pisec Zamjatin. Oblike njegovega dela so stroge in geometrične, vizualno napeljujejo na podobo arhitekture. Delo oblikovno temelji na linijah in ploskvah, a kljub temu je avtor delu dodal globino s pomočjo kontrasta med črno in belo, s čimer je v kompozicijo vnesel tudi dinamiko.
Kot nasprotje opisani sliki nastopa avtorjevo drugo delo, plameni, izdelani iz belega, črnega in rdečega papirja. S pregibanjem papirja je avtor dosegel trodimenzionalne objekte, ki pa zares oživijo šele s postavitvijo na steni. Ob ustrezni osvetlitvi papirnati plamenčki na steno mečejo razvejane sence, ki delu dajejo efekt živosti. Plameni začnejo delovati kot simboli, njihov pomen pa si lahko subjektivno razlaga vsak posameznik zase.
Sproščenost in lahkotnost lahko znova opazimo v risbi Renate Papišta, ki je svoje delo zaznamovala tudi z delno deformacijo figure. Zaradi slednje delo dobi še humorističen učinek, ki ga napis v zgornjem desnem kotu ”Što je praznije, stomak ili glava?” le še potencira in hkrati kaže na vprašanje človeške neumnosti.
Sliko Tereze Pavlović odlikuje občutek senzibilnosti in čistosti. Delo je skorajda monokromno, a prav minimalen kontrast med svetlimi in temnejšimi površinami je znova tisti, ki v delo vnaša dinamiko in občutek globine. Lahko bi rekli, da je namen subtilno ustvarjene slike, da preko svojega ritma in energije gledalca popelje proti kontemplaciji in harmoničnim občutjem.
Kolaž Iris Poljan je del triptiha ”Vrste komunikacije”, pri čemer vsako delo prikazuje drugo človekovo sredstvo za komunikacijo: govor, sluh in vid. Na pričujoči razstavi je predstavljeno delo, ki prikazuje govor. Osnova dela je silhueta črne glave na belem ozadju, besede oziroma glasovi, ki se vijejo iz ust glave, pa so igrivo ponazorjeni s pisanimi nitmi. Slednje označujejo vse pomembne in nepomembne stvari, ki jih ljudje izgovarjamo, od blebetanja in ogovarjanja do kovanja produktivnih načrtov.
Gianfranco Quaresimin je predstavljen z delom, na katerem je čutiti akademski pristop in veliko zanimanje za figuraliko. Preko tega lahko razpoznamo tudi avtorjevo navdušenje nad renesančno risbo in baročnim chiaroscurom. Delo je izvedeno izjemno grafično, risba temelji na črtnem rastru, ostri kontrasti, ki posledično nastajajo, pa gledalcu dajejo glavne informacije o volumnih, prostoru, sencah in oblikah.
Dijana Rajković kontrast ustvarja na več ravneh. Najprej s črnimi odtisi prsta, ki jih odtiskuje na svetlo keramično podlago, nadalje pa tudi vsebinsko. Umetničin prstni odtis je hkrati njen osebni pečat, ki ga daje umetniškemu delu, hkrati pa je spirala, ki s ponavljajočimi se odtisi nastane, univerzalna oblika, ki jo je mogoče razumeti izven zgolj osebnega. Vzpostavi se razmerje med splošnim in osebnim, med individualnim in univerzalnim, med delom narave in o potezi človeka.
Spiralno obliko zasledimo tudi v zanimivem delu Relje Rajkovića, ki je ustvaril zabaven in sproščeno zasnovan objekt. Njegova abstraktnost je izmuzljiva, saj predmet gledalcu zaradi svoje oblike želi ves čas vzbujati asociacije, ki pa ostajajo nedefinirane. Delo pogled gledalca zapelje vzdolž kovinskih linij in odbleskov svetlobe. Delo je ritmično uravnovešeno ter estetsko in harmonično zastavljeno.
Ribica Nike Rukavine je ena od številnih tovrstnih ribic iz žice, ki jih je avtorica ustvarila, jih postavila v niz, pred vsako pa prižgala čajno svečko. Linija ribic se je vila proti akvariju, ki je simboliral njihovo realno življenjsko okolje. Interpretacija gledalca je lahko subjektivna. Sprašuje se lahko, če so okostja rib ostanki, hrana, smeti, prikaz ekološkega onesnaževanja, ujetosti akvarijskih ribic, prikaz smrti, ipd. A avtoričina ideja je preprosta, podobno kot izvedba. Čeprav je kost posmrtni ostanek, je tudi dokaz bivšega življenja. Okostje tako dobi pozitiven predznak – je dokaz obstoja, s čimer nastopi tudi naslednji kontrast v avtoričinem delu.
Andrea Ružić Čović predstavlja instalacijsko delo, sestavljeno iz slike in ogrodja. Gledalec, ki sprva pred sabo opazi le temno škatlo, delo šele zares vidi, ko pogleda v odprtino na vrhu. Prizor, ki se pojavi, je tesnoben in mračen. Ružić Čovićeva je podobo dekleta, ujetega v klavstrofobičen prostor, uporabila za prikaz smrti, ki se pred gledalcem nenadoma odpre sredi beline galerije in ga sooči s stisko sočloveka.
Halil Sančin se najpogosteje predstavlja s tehniko klasične in lavirane risbe. Oblike na svojih delih pogosto išče v slučajnih madežih in packah. Kot je dejal že omenjeni Leonardo da Vinci v svojem Traktatu o slikarstvu, se na starem zidu, polnem patine in umazanije, dovzetnemu umu nove oblike začnejo pojavljati kar same od sebe. Podobno pot je ubral Sančin, ki je iz madežev in lis na razmočenem papirju našel in povezal točke obraza. Ozadje glave je tako enako obdelano kot obraz sam, ločujejo ju le linije, ki definirajo obliko. Nasprotje med belim ozadjem in črnimi linijami se kaže tudi med praznim popackanim papirjem, na katerem je kljub temu mogoče najti nesluteno veliko inspiracije.
Refik Fiko Saliji je umetniški objekt sestavil iz zložljivega metra, peterokraka zvezda, ki je z zlaganjem nastala, pa pred gledalci odpira vprašanje pomena. Simbol zaradi svoje bogate zgodovine in pojavljanja na številnih mestih tako nekoč kot danes nosi v sebi različne konotacije, ki so odvisne od asociacij gledalcev samih. Črno belo kot nasprotje se vzpostavlja z idejo, kako različni so lahko pomeni istega simbola in kako zelo vsebinsko si ti lahko nasprotujejo ter da je interpretacija odvisna od vsakega posameznika. V vsakem primeru pa je Fikov pristop k temu vprašanju s tem, ko je zvezdo sestavil iz metra, s katerim jo sočasno tudi meri, obarvan s humorjem.
Na razstavi se srečamo tudi s podobo street arta, katerega predstavnik je Krešimir Sokol. Avtor ustvarja grafite, ki so sicer ena od najbolj reprezentativnih tehnik street arta, a njegovi grafiti se ne nahajajo na uličnih zidovih, temveč na prenosnem nosilcu in se obnašajo kot slika. Kolorit je običajno črno bel, kompozicija kaotična, polna linij in ploskev, ki nakazujejo različne smeri, gledalčevo oko pa se lahko v tem navideznem neredu ustavi na napisu ”Number”. Akcent kompozicije, ki je obenem avtorjev psevdonim, je tudi najbolj ploskovit element slike. V primerjavi s črno belim ozadjem deluje resno, statično, tehnično in mehanično, kar znotraj dela ustvarja še dodaten kontrast.
Delo Maje Spiller odlikuje uravnoteženost kompozicije in elementov, ki so vanjo uvrščeni. Ploskovito delo temelji na svetlih in temnih ploskvah in linijah, ki pred nami tvorijo abstraktno pokrajino, ki deloma deluje kot pogled od zgoraj. Avtorica tako ustvari razmerje, ki se giblje med prepoznavo in neprepoznavo, oziroma razmerje, v katerem se gledalec vselej giblje med izmuzljivostjo in določljivostjo.
Pri delu Alena Šimokovića lahko govorimo o aktualni tematiki migrantov in njihovih poti k spremembam. Ne glede na to, od kod prihajajo in kam grejo, je njihova pot na Šumakovićevem delu dolga, nejasna in neskončna. Tesnobo migracij kolorit slike le še dodatno povečuje in priča o stiskah ljudi, katerih identitete so nejasne in nepoznane, kot so vsem nam obrazi migrantov, ki jih vidimo preko medijev. Vsak posameznik je brez identitete, o migrantih se zmeraj govori v množini, pri čemer se individuumi izključujejo. Rezultat je takšen, kakršni so ljudje na avtorjevi sliki. Vsi so enake barve, so brez obrazov, brez identitete. Skupna jim je le pot, po kateri se prebijajo v iskanju boljšega življenja.
Za Ireno Škrinjar so značilna likovno dovršena in izčiščena dela ter izvirna avtopoetika. Njene figure so minimalistične, kompozicijo velikokrat dopolnjuje s strukturami iz linij, s katerimi ustvarja geometrične vzorce in oblike. V kombinaciji s stilizirano figuro lahko govorimo o odpiranju eksistencialnih vprašanj vsakega posameznika, o njegovem kontemplativnem razmišljanju ali pa zgolj o avtoričinem vzdušju, v delo zajetega preko umetniškega procesa in končnega izraza.
Eno starejših del, predstavljenih na razstavi, je delo Štefanije Šoštarić. Grafika v tehniki slepega tiska se poigrava z organskimi oblikami, ki se vizualizirajo zaradi padanja sence. Odtisnjena forma deluje kot celica, nekakšno organsko tkivo, ki se razrašča oziroma širi iz svojega središča, mehurčkaste oblike pa se nato zaključijo v ostrem robu skoraj popolne oblike kroga. Vzpostavi se nasprotje, saj se organskost prelevi v anorganskost, naravna oblika pa se konča v geometrični.
Šoštarićeva je na razstavi predstavljena tudi z delom, ki prikazuje zlati rez na primeru dveh polžjih hišic. Delo, ki je znova uravnovešeno, likovno in tehnično dobro rešeno, je oda naravi in njenim zakonitostim, ki človeka še danes, v dobi razvijajoče se tehnologije, presenečajo in inspirirajo. Podolžni prerez polžjih hišic gledalcu nudi natančen pogled na zgradbo hišk, kjer se ponovno pojavlja fascinacija nad naravo kot graditeljico in mojstrico estetike.
Iva Štefanac z gestualnimi zarisi ustvarja individualne likovne pokrajine. Sledi njenih zarisov so instinktivne in ekspresivne, preko njih pa na površini papirja gledalcu odpira vpogled v svoje razpoloženje. Njeno emocionalno stanje je hkrati njena inspiracija, emocije se pri avtorici preko kretnje roke prenesejo v materialno stanje in se vizualizirajo. Gesta oziroma kretnja je tista sila, ki ustvarja napetosti in stanja na končni risbi ter gledalčev pogled popelje v samosvoj avtoričin svet energij in občutij.
Dejan Štifanić je fotograf, ki ustvarja dela, ki so presenetljiva, saj gledalec sprva ne verjame, da gre za fotografska dela. Fotografija je danes postala izjemno dostopen medij, a Štifanić se ne ustavi pri iskanju invencij znotraj omenjenega medija. Slednjo se je odločil poiskati preko eksperimentiranja s fotografsko tehnologijo, rezultat česar pa je serija več abstraktnih fotografij. Ena od njih, uvrščena na skupinsko razstavo, je še posebej izstopajoča zaradi svoje kompozicije, v kateri se dominantna črnina preliva v spodnji rob formata. Gledalec dobi občutek, da je zadnji, ki še lahko ujame svetlobo, ki ugaša za črnino.
Luiza Štokovac se na razstavi predstavlja s črno belo fotografijo. Avtorica išče lepoto v na videz neestetskem. S fotografiranjem industrijskega detajla je avtorica prikazala inspiracijo, ki se skriva na vsakem koraku, hkrati pa se kaže njen smisel za kadriranje oziroma posledično kompozicijo, ki jo enakovredno gradi vsak element, zajet v fotografski objektiv. Če se navežemo še na črno bel kontrast, se nam slednji preko barvnosti dela razodeva tudi kot razmerje med celoto in detajli ter kot odnos med estetskim v neestetskemu.
Domiselno delo Noela Šurana je instalacija, ki se na izviren način dotika številnih vprašanj. Delo konkretno prikazuje, kaj se je zgodilo s preglasno ovco. Izginila je in postala dekorativen material. Če upoštevamo, da je ovca pogosto simbol za posameznika, ki slepo sledi sistemu, lahko hitro preidemo na širšo sliko. Kdor je preglasen, je utišan. Utiša ga močnejši, torej sistem. Če k temu dodamo še vprašanje človekovega dvojnega odnosa do živali (imamo jih radi, a hkrati jih z lahkoto ubijemo in pojemo), dobimo večplastno kritično delo, ki kljub resnim tematikam v sebi nosi pridih humorja.
Še eno delo, ki je likovno izr