Katalog
Gradska galerija ORSOLA, Buje
Kolektivna izložba fotografija studenata 1. godine Višje strokovne šole Srečka Kosovela, Sežana
Drugi pogled / Second gaze
od 22. 03. (u 19.00 sati) 2012.
Zarja Blažina, Julija Černe, Slađan Dragojević, Saša Dum, Lia Flego, Tina Furlan, Meta Gec, Tina Gruntar, Gaia Haladea, Anita Hušidić, Goran Kovačević, Matevž Kovačič, Sara Kozlović, Matjaž Lužnik, Almedina Mestrovac, Ksenija Ozebek, Sonja Pislar, Vasja Radikon, Simon Rebula, Ajda Ritmanič, Tina Simerl, Sindi Štor, Anamarija Valantič, Mateja Vidali
Autori:
Zarja Blažina, Julija Černe, Slađan Dragojević, Saša Dum, Lia Flego, Tina Furlan, Meta Gec, Tina Gruntar, Gaia Haladea, Anita Hušidić, Goran Kovačević, Matevž Kovačič, Sara Kozlović, Matjaž Lužnik, Almedina Mestrovac, Ksenija Ozebek, Sonja Pislar, Vasja Radikon, Simon Rebula, Ajda Ritmanič, Tina Simerl, Sindi Štor, Anamarija Valantič, Mateja Vidali
Pogledajte FOTO galeriju!
Organizacija: Slađan Dragojević, voditelj programa gradske galerije Orsola, Buje
Predgovor katalogu:
U studijskoj godini 2011/2012 smo, na Visokoj strukovnoj školi, izveli niz vježbi na kojima su studenti upoznali tehnike portreta i fotografiranja objekata.
Autoportret
Kod zadataka s nazivom Autoportret obaveza je bila da razviju vizualni odgovor na fotografirani subjekt. Taj odgovor je trebao biti istovremeno osobni i duboko proživljeni ali je trebalo voditi računa i o dojmu promatrača. Njemu je trebalo ponuditi nova zapažanja promatranja fotografiranog. Naime, kad ugledamo portretnu fotografiju, umirimo se i osjetimo pred sobom prirodu čovjeka koji je pred nama – uskoro počnemo razotkrivati njegove osjećaje i njegovu osobnu dubinu. Neki od portretiranih, na radovima studenata, zure u nas i s nama komuniciraju, drugima je pogled usmjeren mimo nas i iziskuju razmišljanje o njihovoj priči. Ako su u povijesti fotografije prvi portreti prikazivali osobu i identitet portretiranog, suvremeni fotograf mora prikazati i unutrašnju osobnost portretiranog. Ukratko, na radovima studenti prikazuju unutrašnje osjećaje. Iz tog razloga su pored mimike lica koristili i tjelesni govor (za pričanje priče) i, naravno, kao što doliči školskoj fotografiji, istraživali vizualne narativne elemente.
Uz različitu uporabu svijetla, tekstura, boja i kompozicija pred nama se podastiru njihovi raznoliki autoportreti. Na njima prikazuju sebe kao objekte i sebe kao osobnosti. Ponekad su prikazali osobnu unutrašnju igru a ponekad razigrane osobne pripovijesti.
Neke od osoba su, dakle, prikazane sa svim detaljima, a druge nam fotografije nude osobnost portretiranog koja se neprestano udaljuje našem pogledu i našoj analizi. Ovdje je prostor pozadine mnogo značajniji – klasična optička shema je ovdje zamijenjena.
Biljke
Biljka je postala tjedni zapis svakog studenta – slično kao autoportret, s čime ih odmah povezujemo. Dvadeset i četiri tjedna promatranja jednog te istog objekta, koji raste i koji se razvija kao i mi, kojeg gladi svjetlost i naša volja, znači ulaz u otkrivanje minimalnih detalja značajnih za vizualno izražavanje. Zadaća je bila slična kao i kod autoportreta – pokazati ljudima da je u životu nemalo sastavnica koje mnogi u suvremenom tempu jednostavno previde.
Mg. Katarina Sadovski (prijevod: E.B.)
SLO:
V študijskem letu 2011/12 smo na Višji strokovni šoli izvedli sklop vaj, prek katerih so študentje spoznali tehnike portretiranja in fotografiranja objektov.
Avtoportret
Pri nalogi z imenom Avtoportret je bila naloga študentov, da razvijejo vizualni odgovor na slikani subjekt. Ta odgovor je moral biti sočasno osebni in globoko začuteni, medtem ko so morali biti pozorni tudi na odziv opazovalca. Temu je bilo potrebno ponuditi nova odkritja ob opazovanju slikanega. Ko namreč zagledamo portretno fotografijo, se umirimo, začutimo pred seboj moč človeka, ki stoji pred nami – kmalu začnemo razbirati njegova čustva in njegovo osebno globino. Nekateri portretiranci v delih študentov tako zrejo v nas in z nami komunicirajo, drugi pa zrejo mimo nas in nas silijo k razmišjanju o njihovi zgodbi.
Če so v zgodovini fotografije prvi portreti prikazovali le osebnost in identiteto portretiranca, mora sodoben fotograf prikazati tudi notranji jaz portretiranca. Učenci skratka na izdelkih prikazujejo notranje občutke. V ta namen so ob mimiki obraza študentje mojstrsko uporabili tudi telesno govorico (za pripoved zgodbe) in seveda, kakor pritiče šolski fotografiji, spoznavali vizualno pripovedne elemente.
Ob različni uporabi svetlobe, teksture, barve in kompozicije se pred nami odpirajo njihovi raznovrstni avtoportreti. Z njimi so prikazali sebe kot objekt in sebe kot osebnost. Včasih so prikazali lastno notranjo igro in drugič zaigrane osebne zgodbe.
Nekatere osebe so torej prikazane z vsemi detajli, medtem ko nam druge fotografije prikažejo osebnost portretiranca, ki se neprestano odmika našim očem in naši analizi. Tu je prostor ozadja veliko bolj pomemben – klasična optična shema je tukaj zamenjana.
Rastlina
Rastlina je postala vsakotedenski zapis vsakega študenta – podobno kot avtoportret, s katerim lahko prvo takoj povežemo. 24 tednov opazovanja enega in istega objekta, ki raste in se razvija kot mi, ki ga boža svetloba in naša volja, pomeni vstop v odkrivanje minimalnih podrobnosti, ki so bistvenega pomena za vizualno izražanje. Naloga je bila torej podobna kot pri avtoportretu – pokazati ljudem, da je v življenju ogromno sporočilnih elementov, ki jih marsikdo v sodobni naglici zlahka spregleda.
MgA. Katarina Sadovski
Eugen Borkovsky
Akademija-Art
